OZNANILA

https://hozana.si/index.php?datum=11.4.2021

Današnji odlomek nas povede na tisti prvi velikonočni dan, ki je bil drugačen od vseh poznejših velikonočnih dni. Drugačen je bil zato, ker se je vse, kar mi praznujemo, zgodilo prvič. Bistvena razlika med nami in učenci zbrani za zaprtimi vrati je v tem, da oni niso vedeli, da je Jezus vstal od mrtvih, niso vedeli da živi, da je premagal smrt, zato je bila njihova velika noč, vsaj v začetku žalostna, zmedena, bili so prestrašeni, razočarani, potrti, zgubljeni. In čeprav so nekatere ženske govorile, da so srečale Jezusa, jim seveda niso verjeli. Ne vemo, kako so sprejeli pričevanje Petra in Janeza, ki sta videla prazen grob. Janez je takrat že videl in veroval, kot je sam zapisal. Ostali učenci pa so se ga razveselili šele pod noč tistega dne. Ne že zjutraj, ko je Gospod dejansko že vstal, niso se veselil, ko jim je Marija Magdalena prišla povedat, ne ko sta jima o tem govorila Peter in Janez. Torej šele zvečer, ko so videli Gospoda, so se začeli veseliti.

https://hozana.si/index.php?datum=4.4.2021

Križ velike noči

Križ je nekaj najbolj nasprotujočega, razburjajočega, paradoksnega, kar je kdaj prišlo na naš svet. Nekako se zdi, da smo se nanj že navadili, toda le zato, ker ne pomislimo na njegove posledice. Večkrat se zdi, da je le slika in zato predmet umetniških ustvarjanj. V stanovanju mora lep križ nujno krasiti eno izmed sten. Vse od otroških let smo se srečevali s križem ob poteh, videvali smo ga v tišini gorskih vrhov. Pozabili pa smo njegovo vsebino, za to se nihče več ne zmeni. »Mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Judom spotiko, poganom nespamet, tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost« (1 Kor 1,23-24). Kdor hoče dospeti do te Božje moči in modrosti, temu mora križ postati vsebina vsakdanjega življenja, izvrševanje Božje volje v velikem in malem. »Božja volja je ‘križ’ užitka,« zapiše kardinal Raniero Cantalamessa, »toda če spet padeš, če nisi bil takoj pripravljen sprejeti celotne Božje volje, se spomni, da je križ tudi obljuba odpuščanja in usmiljenja za tiste, ki so padli.« In ravno to je tista vsebina, ki mora postati del našega vsakdanjega življenja. Križ nas mora preobraziti, spremeniti, postati del nas. »Križ v očeh Cerkve privzema vesoljne razsežnosti,« nadaljuje Cantalamessa. »Ni več samo epizoda v zgodovini, ampak nekaj, kar je preobrazilo obličje zemlje.« Križ res ne sme ostati le spomin, slika s sprehajalne poti, ampak temelj in bistvo, naše »drevo življenja«. S tega drevesa pa vsak dan znova pobiramo sad, tisti sad, ki ostaja za večno življenje. In to je naš križ velike noči, križ zarje velikonočnega jutra. V sveti noči Cerkev poje v velikonočni hvalnici (lat. Exultet): »Veseli se zdaj nebeška množica angelov, veselite se božji služabniki: in ob zmagi tako velikega Kralja, naj zadonijo mogočni glasovi.« Po križu je prišla torej nova življenjska moč, moč Vstalega, ki nas je okrepila po mračnih dneh velikega tedna, napolnila s čustvi zmage in zavestjo, da so odstranjeni vsi nagrobni kamni, pretrgani vsi mrtvaški prti. Kristus je vstal in se ne povrne več v grob.

Profesor teologije dr. Ciril Sorč razmišlja takole: »Velika noč nam razodeva globoko resnico: To kar je darovano v ljubezni in iz ljubezni, je neuničljivo, nesmrtno. Večkrat slišimo rek: ‘Močna kakor smrt je ljubezen’, Kristusovo vstajenje pa nam zagotavlja: ‘Ljubezen je močnejša od smrti’. Darovano življenje je najbolj naloženo življenje, saj ljubezen, ki k darovanju priganja, je za to dejstvo najbolj trdno zagotovilo. Vstali Kristus nosi rane, in te so dokazno sredstvo Očetove zvestobe samemu sebi. To so poveličane rane, ki so nezmotljiv smerokaz človeku, ki išče božjo bližino. To je torej Bog, ki ne zadaja ran, temveč jih jemlje nase, Bog, ki jemlje nase rane našega srca – grehe, da bi mi živeli.« Tako se je najvišje človeško delo ljubezni dopolnilo na križu. Kristus je svoje razbičano in prebodeno telo za vse čase dal človeštvu v zgled. Zemeljski človek je moral umreti. Zemeljski ideal lepote najde svojo uresničitev v smrti, iz katere raste nebeška lepota, ki se odseva v zarji velike noči. Telo krvavi iz mnogih ran in prav po njih se dvigne v večno lepoto. To je za nas znamenje na naši poti. Na razbičanem telesu sijejo rane, razblinjajo temo na zemlji in uničujejo greh. »Kristus je mrtev,« je direkten italijanski pisatelj Giovanni Papini, »in od tistega dne njegovo prebodeno telo visi na nevidnem križu, zasajenem v sredo zemlje.« Križ torej ostaja znamenje naše pripadnosti in identitete. Ostaja naš križ velike noči, ki kaže pot v večno domovino. »Kajti,« razmišlja dr. Sorč, »ljubezen je ‘zmagovita poraženka’ – zmaga takrat, ko se zdi, da je umrla.« To je torej njeno pravilo in to nam kaže skrivnost velike noči. V tem se kaže zakonitost semena, ki obrodi svoj sad šele takrat, ko umrje. »Ranjeno Kristusovo telo je končno počivalo na postelji iz dišav v jami na vrtu. Toda njegov duh, rešen teže telesnega ovoja, ni počival. Živim je sporočil veselo oznanilo, plačali pa so mu s smrtjo; zdaj ga je moral ponesti mrtvim, ki so ga stoletja in tisočletja čakali v globinah šeola,« zapiše Papini. Naj bo velikonočno veselje bistvo našega življenja, naj bo »Aleluja« res vzklik veselega srca, ki mora iti skozi križ, da dospe do zarje velikonočnega jutra.

Branko Setnikar, duhovni pomočnik

https://hozana.si/

Eden od največjih, najsvetejših trenutkov vsake človeške osebe je začetek življenja, trenutek spočetja. Tedaj nastane nekaj novega, človeško bitje, enkratno, neponovljivo. In pred tem bitjem,  pred to človeško osebo stoji pot, edinstvena, neponovljiva. In ta pot človeškega življenja bo dosegla vrhunec, ko se bo svobodno in z vem svojim bitjem predal tistemu, ki ga je poklical v življenje.

https://hozana.si/index.php?datum=14.3.2021

Začetek današnjega evangelija: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje imel večno življenje.«

V tem nočnem pogovoru z Nikodemom je Jezus potegnil nekakšno vzporednico med namenom svojega prihoda na zemljo in dogodkom iz Mojzesovega časa. Kot izvedenec za svetopisemska besedila, je Nikodem vedel, o čem govori Jezus. Dobro je poznal dogodek, ki je popisan v četrti Mojzesovi knjigi. Ko so namreč Izraelci potovali po puščavi v obljubljeno deželo so grešili zoper Boga. Da bi jih Bog spametoval, je mednje poslal strupene kače. Tako so skesani in obupani klicali k Bogu in ga prosili, naj jim pomaga. Bog je tedaj Mojzesu naročil, naj izdela bronasto kačo in jo povzdigne na drog. Tisti, ki so bili ranjeni s strupenim kačjim pikom, so ob pogledu na to bronasto podobo kače bili rešeni smrti.